Dean Koontz; Oči teme

Ena največkrat omenjenih knjig med vso »korona krizo« je po mojem mnenju Oči teme, saj je v njem omenjen t. i. wuhan-400, ki naj bi bil gensko rekombiniran, umetno ustvarjen virus v predmestju Wuhana. Nekaj podobnosti s covid19 pa naj bi bilo napovedanih v tej knjigi, ki je prvič izšla leta 1981.

Knjiga se začne s tem, da Tina začne videvati v sanjah ali v drugih ljudeh svojega sina Dannyja, ki naj bi bil že dobro leto mrtev, saj naj bi umrl v prometni nesreči. Ravno ko je začela prebolevati bolečo izgubo svojega sina, se vso trpljenje in upanje spet pojavi v njenem življenju. Videva ga v sanjah, kjer ji nekdo razlaga, da ni mrtev in ji kaže pot do Dannyjeve  lokacije, kjer naj bi bil leto dni. Tina je ravno na dobri poti do uspešne režiserke. Spoznala je Elliota, ki ji je stal ob strani in jo spodbujal v tem, da bi našla Dannyja, čeprav se mu je zdelo neverjetno, da bi lahko Danny lahko še živ. Skupaj sta se podala na popotovanje in preživela veliko vzponov in padcev, veliko napadov, bilo je nekaj tistih akcijskih dejanj, ki jih pričakuješ v akcijskem filmu. Vse je slikovito opisano in lepo prikazano. Konec je zelo pretresljiv, sploh glede na celoto. Sam začetek mi ni pretirano zanimiv, nekaj dejanj, dogodkov na začetku knjige je malo razvlečenih oziroma nepomembnih ali nezanimivih, seveda pa ta ne prevladajo. V knjigi je mnogo lepo določenih odnosov, ki so jasni ter iskreni in pa tudi skrivnostni ali pretentani.

V zgodbi se lepo vidi »boj« med dobrim in slabim, je veliko iskrenih izpovedi, ki se te dotaknejo in pa tudi nekaj preobratov, ki ti vzamejo sapo.

Knjiga zavzema več zvrsti književnosti, od romance, akcije pa do znanstvene fantastike. Torej vsebuje prikazane romance med ljudmi (Tina in Elliot postaneta par), akcijska dejanja (streljanje, dirkanje ...) in paranormalne vsebine (ta je predvsem povezana z Dannyjevim izginotjem, kar pa je vrhunec zgodbe in ne bom preveč razkrila vsebine). Te mešane zvrsti v knjigi niso moteče, prej bi lahko dejala, da zgodbo poživijo in ji dodajo večjo vrednost. Čeprav sama ne berem rada znanstvene fantastike in me navadno ne pritegne, je tu še vedno v nekih mejah normale. Ljudje ne ravno letijo ali berejo misli, vseeno pa paranormalna dejanja ne bi mogla biti resnična.

Veliko teorij zarote o koronavirusu je bilo iznajdenih, ena od teh je bila povezana s to knjigo, in sicer naj bi bil Dean Koontz kot nekakšen »prerok«, ki je napovedoval iznajdbo biološkega orožja na Kitajskem, natančneje v Wuhanu. Nekaj podobnosti vsekakor je, če pa je bil prerok pa naj vsak po prebrani knjigi presodi sam.

Kot sem že napisala, je prvič ta knjiga izšla leta 1981, letos, torej leta 2020, pa je knjiga izšla tudi v slovenščini pri založbi Hiša knjig, HKZ, prevedla jo je Ljubica Karim Rodošek, obsega pa 349 strani.

Knjigo priporočam vsem, ki so jim všeč bolj akcijski romani oziroma akcijske knjige, saj ta zvrst kar prevladuje, ni pa je preveč. Priporočam pa jo tudi vsem tistim, ki vas zanimajo teorije o koronavirusu, saj je tu še en vidik oziroma še ena teorija. Lahko pa je ta roman tudi kot branje v prostem času, saj je na splošno prijeten.

Kluun; Pride ženska k zdravniku ...

Iskrena zgodba o življenju, ljubezni in umiranju. To je stavek na platnici, ki najbolje opiše celotno knjigo. Vsaka od teh besed ima v knjigi globoko sporočilo in celotno zgodbo.

Knjiga je sestavljena iz treh delov in epiloga. Glavna junaka sta Stijn in Carmen, med katerima je vzklila neverjetna ljubezen in rodila se jima je hčerka, ki jo imata oba neskončno rada. Vendar pa seveda ni vse tako popolno kot se zdi, saj ima Stijn eno pomanjkljivost, bolezen oziroma sindrom nezvestobe, na kar pa se Carmen poskuša privajati. V skokih čez plot ni bilo z njegove strani vmešanih čustev in ni iskal razmerij, vse do Roos. Ona je bila drugačna od drugih. Stijn je pri njej iskal neko zavetje in tolažbo v slabih trenutkih. V tistem času je Carmen zbolela za rakom, ki ni bil ozdravljiv, zdravniki so ji olajševali muke in ji dodali par dni življenja. Stijna je to strlo, predvsem pa je bilo paru hudo zaradi hčerke.

Kako se je vse skupaj končalo? S tremi besedami žalostno, iskreno in tragično.

Knjiga vsebuje precej vulgarnosti ampak ni moteče, saj je zgodba tista, ki jo avtor postavi v ospredje in ima glavno vlogo v celoti.

Zanimivi so tudi odnosi med ljudmi, saj so skrivnostni, čarobni in topli. Pred vsakim poglavjem pa je napisana misel iz pesmi ali knjige. To knjigi doda neko vrednost in opazi se trud avtorja.

Knjiga je v slovenščini izšla leta 2010 pri založbi Mladinska knjiga, prevedla jo je Tanja Mlakar, obsega pa 392 strani. Istega leta je izšlo še nadaljevanje te knjige z naslovom Vdovec

Knjigo bi priporočala malo starejšim in ne najmlajšim, saj je malo težja za razumevanje na nekaterih delih. Vsekakor pa je to izjemna knjiga, ob kateri sem, priznam, potočila nekaj solz ob slovesu Carmen z njeno hčerko. 

Michael Robotham; ZLOM

Psihološki triler Zlom je dih jemajoča zgodba s polno preobrati in nepredvidljivimi dogodki. Vsebina je napeta in zgodba vsebuje polno čustev, izpopolnjenih likov in dogodkov, ki jih beremo z odprtimi usti. Na zadnji strani knjige je zapisano, da bo triler Zlom poskrbel, da bomo strani obračali še dolgo v noč, kar se je pri meni dogajalo. Ob branju te knjige čas kar teče in izgubiš občutek koliko je že ura. 

Glavna vloga pripada psihologu z imenom Joe. Ima ženo in hči, ki mu pomenita zelo veliko. Po nesrečnem naključju ga doleti primer nerazjasnjenega samomora gole ženske, ki skoči z mosta. Njena hči je prepričana, da njena mati nebi storila samomora v nobenem primeru, kar Joa spodbudi k raziskovanju. Sledijo še »samomori« nekaj žensk, katerim je skupno materinstvo. Vedno bolj se poglablja v primere in zdi se mu, da je vedno bliže rešitvi. Njegova žena je vedno bolj zaskrbljena in nekega dne skrivnostni glas še njo napeljuje na samomor. Joe jo poskuša rešiti, pa mu uspe? Ima še dovolj moči?

Liki v zgodbi imajo do potankosti dodelane značilnosti in karakterje. Odnosi med ljudmi so popolnoma razviti, med seboj se prepletajo, kar zgodbo še bolj povezuje v celoto. Večkrat pa naenkrat pride do soočanja med prej nepovezanimi liki naj bo to poklicno ali pa osebno, privatno, na primer Joe in hči prve mame, ki je umrla.

Knjiga je v slovenščini izšla leta 2016 pri založbi Učila International, prevedel jo je Marko Bogataj, obsega pa 478 strani.

Knjiga mi je zelo všeč, saj je napeta, nepredvidljiva in besedilo je lepo napisano, se povezuje, ni nepotrebnih zapletov. Menim, da je vsaka beseda v knjigi napisana z razlogom ter sporočilo, kako nas lahko nekdo samo z glasom spravi v samomor, le če najde tisto našo šibko točko in to izkoristi. Res noro!

Knjigo bi z veseljem priporočala vsem, ki so jim trilerji pri srcu, saj menim, da je to še en izjemno uspešno napisan triler. Veselim se že branja še kakšne knjige tega pisatelja, saj me je s to zgodbo navdušil. 

 

Mark Haddon; Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Roman Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa z likovnim dodatkom je po mojem mnenju »lahka« knjiga z velikim sporočilom. Glavni junak knjige Christopher je avtist, vendar avtor se je v njegovo vlogo zelo lepo vživel. Sam je nekaj let delal kot vzgojitelj duševno prizadetih otrok.

Christopher ima 15 let, vendar obožuje matematiko in reševanje matematičnih problemov. Ima hišnega ljubljenčka, podgano Toby, v kateri najde tolažbo in dodaten pogovor, kadar je v težavah. Živel je sam z očetom, saj ga je oče prepričeval, da je njegova mama mrtva. Nekega dne je na sosedinem vrtu zagledal njenega mrtvega psa. Ni mu bilo jasno, zakaj je umrl, zato je začel z raziskovanjem. Oče mu je to na vsak način hotel preprečiti, vendar Christopher se ni vdal, ravno obratno. Pisati je začel celo knjigo, vanjo je napisal nekaj o mami, kar pa je oče nekega dne videl. Bil je jezen na sina, prepovedal mu je »igranje detektiva« ter mu skril knjigo. V želji in upanju, da bi jo Christorpher ponovno našel, preišče celo hišo. Pri tem pa zasledi nekaj nenavadnih pisem svoje mame. To je izvedel tudi oče, po tem pa vso resnico kar se tiče mame in skrivnostne smrti psa ter o odnosu do lastnice tega psa, pojasnil sinu.

Knjiga vsebuje veliko likovnih popestritev, kot na primer tlorisi, Christopherjev urnik, likovni napis na tabli ... Te dodajo piko na i celoti.

Knjiga prikazuje življenje avtista, ga predstavlja kot človeka in ne kot bolnika, kar mi je zelo všeč. Ima več sporočil. Od tega, da je za stvari potrebno vztrajati, do tega, kako je treba ljudem zaupati in jim dati več priložnosti, če si te zaslužijo. Prikazana je ljubezen do živali ter spoštovanje do njih. Teh skritih sporočil je v zgodbi veliko, vsa so pomembna, le vsaka na drugačen način.

Knjiga je v slovenščini izšla leta 2004 pri založbi Mladinska knjiga, prevedel jo je Vasja Cerar, obsega pa 276 strani ter 4 strani dodatka, matematičnih nalog oziroma nalog iz logike.

Navadno so knjige z glavnimi najstniškimi junaki primerne le za najstnike. Pri tej pa to niti malo ne velja. Knjiga je primerna za starejše in tudi za mlajše, saj ima globoko sporočilo človeka z avtizmom.

Desa Muck; PANIKA

Iskreno povedano, me knjige slovenskih avtorjev navadno ne pritegnejo, nekako mi niso najbolj všeč, seveda pa obstajajo izjeme. Ena od teh je Desa Muck, ki piše zelo dobre knjige, besedila. Preprosto ima nekaj, kar me pri njenih knjigah pritegne, dogodki so slikovito in nazorno opisani, besedilo je lepo tekoče speljano, poglavja se lepo povezujejo.

Zgodbo pripoveduje medicinska sestra Vera, ki ima vse, kar bi si pri teh letih želel človek. Ima dokaj uspešno službo, moža reševalca in hčerko, ki je v šoli uspešna. Naenkrat pa ji to ne zadostuje več. Želi si nekaj ali pa nekoga več, kar tudi dobi – ljubimca. In to ne kar nekoga, pač pa družinskega prijatelja z ženo in otroci. Knjiga opisuje vse vzpone in padce med odnosi likov. Meni osebno je bil zanimiv tudi odnos Vere s hčerko, ki se ji je osebnost med knjigo spreminjala, zapadla je v »slabo« družbo, droge, po ločitvi ni bila več pridna punčka, odličnjakinja, kar je bila prej.

Knjiga je polna preobratov, konec pa je bil zame nepričakovan. Izredno čustven konec z velikim sporočilom. V življenju se vse zgodi z razlogom, v kar tudi verjamem.

Po knjigi, ki je izšla leta 2003 in doživela več ponatisov, je Televizija Slovenija posnela film. Ta se mi zdi zelo primerljiv s knjigo, razhaja se le v malenkostih. Sama sem brala knjigo, ki je izšla leta 2013 pri založbi Mladinska knjiga, obsega pa 275 strani.

Knjigo bi priporočala kot lahkotno poletno branje.

Mary Kubica; PRIDNA PUNČKA

Skrajno napet triler, ob katerem si boste grizli nohte. Ta stavek je napisan na zadnji strani knjige in drži kot pribito. Seveda je to metafora, vendar je to ena boljših knjig, ki sem jih prebrala. Poln negotovosti, nepredvidljiv roman, triler. Zasvoji te po par desetih straneh in jo prebereš v enem dihu. Dobesedno do zadnje strani ne veš, kako se zgodba konča. Polno zapletov, ki zgodbi dodajo posebno noto in sporočilo, da nič ni tako kot se zdi na prvi pogled.

Pripoveduje o dekletu z imenom Mia, ki jo Colin ugrabi in namesto, da bi jo predal naprej, zahteval odkupnino, jo odpelje v samotno kočo sredi gozda in tam preživita nadaljnje tri mesece. Ugrabitev preiskuje inšpektor Gabe Hoffman, ki se med preiskavo poveže z Mijino mamo po imenu Eve, ki ima vedno slabši odnos s svojim možem, odvetnikom Jamesom Denettom. Sodnik gleda le še na svojo čast, zaradi tega pa stori marsikaj, tudi slabega, svojim bližnjim.

Zgodba je pisana z vidika teh oseb (oziroma epilog piše četrta), zato je resnično prikazana celostna podoba z vseh vidikov in sicer s strani Mijine mame, inšpektorja Hoffmana ter Colina. Razdeljena je na dve časovni dobi, pred razrešitvijo ugrabitve in po njej. Dogodki v knjigi niso v pravilnem vrstnem redu, so mešani iz obdobij prej in potem, mešani so tudi pripovedovalci. Torej, vsako poglavje pripoveduje nekdo drug, da vsebina ne skače, le čas se menja.

Zgodba se dogaja v Ameriki v jesenskih in zimskih mesecih, zaključuje pa se na božični večer.

Res ni nič tako kot se zdi. Liki so zanimivo zasnovani, dolgo časa ne veš njihove dejanske osebnosti, kdo je »dober« kdo »slab«.

Knjiga je bila izdana leta 2019 pri založbi KMŠ, Hiša knjig, prevedla jo je Vesna Česnik Korošec, obsega pa 426 strani, na koncu knjige pa je še kratek in jedrnate intervju s pisateljico.

Knjiga že s samo platnico pritegne, njena vsebina pa je bombastična. Ko se že zdi, da bo konec, se še bolj zaplete in naredi zgodbo še napetejšo. Je polna preobratov, čustvenih zapletov in nepredvidljivih dogodkov.   

Priporočala bi jo vsem, predvsem za poletno sproščujoče branje na sončku in ob sladoledu ali osvežilni pijači, primerna je za vse starosti.